Popoldne sem preko interneta še naprej preverjal informacije o možnostih dviga barke in popravila krmila na Grenlandiji in ugotovil, da imajo v nekaj ribiških lukah manjše ladjedelnice za popravilo ribiških ladij in bark. Na podlagi poročil jadralcev sem videl, da so v nekaterih od njih v preteklih letih že dvigovali jadrnice iz vode zaradi popravil ali pa za zimovanje na kopnem. Najprimernejši naj bi bili ladjedelnici v Sisimiutu in v Aasiatu, ki ležita ob naši poti proti severu. Najprej sem poklical v Sisimiut, ki je bližje in leži kakšnih 150 milj severno od nas. Pogovoril sem se s šefom ladjedelnice, ki mi je rekel, da se jim je pokvarilo dvigalo, navoz za ribiške barke pa imajo zaseden in mi zato žal ne morejo pomagati. Potem sem poklical v dvesto petdeset milj oddaljeni Aasiaat, kjer mi je šef ladjedelnice povedal, da imajo na njihovem navozu možnost dviga jadrnice iz vode in da bi pri njih lahko prišel na vrsto za dvig v četrtek ali petek prihodnji teden, kar je pomenilo čez devet ali deset dni. Kar takoj sem dogovoril za ta termin, jim poslal mail in jih prosil za ceno in potrditev po mailu. Po tem telefonskem pogovoru sem bil dosti boljše volje, saj mi je dal upanje, da bomo krmilo lahko popravili na Grenlandiji in nam ne bo potrebno opustiti načrtov za jadranje proti severu.

Na spletu sem še enkrat preveril tudi vremenske napovedi in kazalo je na močan jugovzhodnik za prihodnjih nekaj dni. Smer vetra je bila sicer idealna za potovanje na sever, a napoved je obetala med trideset in petdeset vozli vetra, to pa je pomenilo precej viharne razmere na morju, ki bi se jim bilo pametno izogniti. Skokice z načetim krmilom zagotovo nisem imel namena izpostavljati močnemu vetru in visokim valovom. Tudi naš trenutni privez v Maniitsoqu je bil izpostavljen za jutri napovedanemu južnemu vetru, zato sem se odločil, da bomo iz Maniitsoqa odjadrali zgodaj zjutraj še pred prihodom viharnega vetra z juga.

V sredo petega julija smo iz Maniitsoqa odjadrali med otoke in v fjorde, kjer smo bili zaščiteni pred viharnim južnim vetrom na odprtem morju. Jadrali smo med zasneženimi hribi gorami, s katerih so se k morju spuščali ledeniki, a led morja vendarle ni dosegel in plovne poti med otoki so bile čiste in brez ledenih gor. Vetra je bilo sicer preko trideset vozlov in sunki so presegali štirideset, zato smo jadrali le s skrajšano genovo, a morje je bilo mirno in jadranje hitro. Zaradi zasneženih gora v okolici sem imel občutek, kot bi jadrali po gorskem jezeru. Proti večeru so se z gora vse do dna fjorda začeli spuščati viharni sunki vetra, ki so penili površino morja in v okolici barke ustvarjali vrtince. To je bil dovolj jasen znak, da je potrebno pospraviti jadro in si poiskati primerno sidrišče.

Na levi strani fjorda je bila vrsta otočkov in lepih zavetrnih zalivov med njimi, a žal niso bili natančno narisani na mojih elektronskih kartah, ni bilo označenih globin, plitvin, niti čeri. Premišljeval sem, da bi vseeno zavili v katerega od teh zalivov, a sem bil po našem nesrečnem sidranju pred dvema dnevoma še vedno vsaj malo prestrašen, zato sem si raje izbral zaliv Appamiut, ki sicer leži za nizkimi hribi in je zato bolj izpostavljen vetru, a je ustrezno kartiran in ki ga kot dobrega za vse smeri vetra priporoča navtični vodič za Grenlandijo. Zavili smo v zaliv, taokrožili po njem, da sem preveril globine, potem pa sidro spustili nekoliko stran od obale na desetih metrih globine. Bolj zavetrno bi bilo bliže obali, vendar … .

Zvečer se je jugovzhodnik tudi na sidrišču okrepil nad trideset vozlov in krepko žvižgal okoli pripon in sunki so stresali jambor. V vodi smo imeli preko šestdeset metrov verige za sidrom, kar bi moralo zadostovati za varno sidranje, a smo se vseeno dogovorili za nočno dežurstvo in spremljali sled in kroženje barke na ploterju. Do jutra smo se prepričali, da sidro dobro drži. Nameravali smo se s čolnom odpraviti na obalo in na sprehod po hribih v okolici zaliva, a je bilo vetra preveč in smo cel četrtek ostali na barki in le s krova občudovali zasnežene gore.

Tudi petkovo dopoldne je bilo še vedno viharno, popoldne pa je jugovzhodnik vendarle začel popuščati in proti večeru smo dvignili sidro in po kar zajetnih valovih odjadrali do tri ure oddaljene ribiške vasice Kangaamiut. Skozi ozek preliv med otoki, ki pred valovi ščitijo vaško pristanišče, smo zapluli do vasi in Skokico privezali ob ozek visok pomol. No, pomol je bil visok le ob oseki in smo naj morali splezati po lestvi, čez tri ure, ko je bila plima, pa nas je morje dvignilo do roba pomola in z barke smo lahko takrat le preprosto stopili na pomol. Še vedno imam negotov občutek ob teh nekajmetrskih grenlandskih plimah in osekah.

Vas Kangaamiut je postavljena na pobočju hriba in ima kakšnih sto petdeset prebivalcev, šolo, pošto, trgovino, dom upokojencev, športno dvorano, bencinsko črpalko za čolne in majhen obrat za predelavo rakov in rib. Imajo osnoven standard za življenje, a je bilo videti, da je imela vas tudi že boljše čase, saj je dosti hiš v vasi zapuščenih in se nekatere že podirajo. Pozni uri navkljub je bilo po vaških poteh veliko otrok, dekleta so igrala na ravnici pred pomolom in radovedno opazovala Skokico. Počitnice imajo in v zgodnjem poletju je tukaj itak vseskozi dan. Tako kot nas verjetno tudi njih to bega in ne vedo, kdaj je prava ura za spanje.

Razkropili smo se po vasi, vsak na svoj konec in na svoj hrib ter z vrhov uživali v razgledu čez razburkano morje. Navadil sem se že na grenlandsko posebnost, da so jezerca in močvirja tukaj na vrhu hribov in ne v dolinah. Pred spanjem sem še enkrat preveril plimske tablice na računalniku in videl, da bo jutranja oseka skoraj dva metra nižja od večerne in da nam bi takrat pod kobilico zmanjkalo vode, zato sem se odločil, da bomo Kangaamiut zapustili po le nekaj urah spanja že pred jutrom.

Jutro je bilo kislo, a je dalo nekaj vetra za počasno jadranje, dopoldne pa so se oblaki razredčili zato smo se po dvajsetih miljah ustavili na vhodu v fjord Iserquk in odšli na malo daljši pohod po hribih nad zalivom. Podobno kot drugod, so greben tudi tukaj prekinjale doline s številnimi jezerci in močvirji, med katerimi smo po brezpotju iskali čimbolj suho pot na naslednji hrib. Sredi dneva se je z juga po morju in čez hribe začela širiti megla, zato smo se obrnili nazaj proti zalivu, kjer je bila zasidrana Skokica, da nas ne bi zajela megla. Veter nam je nasproti že začel prinašati meglice, a smo v daljavi še vedno lahko videli jambor naše barke. Pospešili smo korak in do Skokice prišli, še preden se je megla zgostila, ko pa smo se s čolna vkrcali na barko, je megla spet izginila.

Dvignili smo sidro in odjadrali proti severu. Žal je veter kmalu izpuhtel in jadra je pri pogonu zamenjal motor. Pogled na zasnežene hribe in gore ob poti je bil še vedno zelo lep, a smo ga počasi vzeli kot nekaj vsakdanjega, podobno kot se nam je že čisto običajno zdelo, da na morju srečujemo ledene gore.